Egipt - kratek zgodovinski pregled (2. del)

Ptolomejsko obdobje

Aleksander Veliki je v Egiptu sprejet kot odrešitelj. Odpravi se na romanje v Amunovo preročišče v Oazi Siwa. Tam mu je prerokovano, da je božji (Amunov) sin in kot tak prevzame oblast v Egiptu. Zgradi novo mesto Aleksandrijo kot prestolnico. Kmalu odide na osvajanja v Perzijo in se v Egipt ne vrne več. Po njegovi smrti se vname boj med njegovimi generali, vlada Perdikas kot regent namesto Aleksandrovega polbrata in kasneje Aleksandrovega sina. Ker vlada velikemu področju, za guvernerja Egipta nastavi Ptolomeja, ki pa kmalu prevzame oblast v svoje roke in leta 321 pr.n.š. tudi obrani Egipt pred Perdikasovim napadom. Naslednjih 300 let vladajo njegovi potomci, ki se tudi oblačijo in obnašajo kot pravi Egipcani.

Rimsko obdobje

Po porazu vojske zadnje Ptolomejske faraonke Kleopatre VII in Marka Antonija leta 30 pr.n.š., Egipt postane provinca Rimskega cesarstva. Cesarstvu služi predvsem kot žitnica. Ob razpadu Rimskega cesarstva in zatonu visoke egipčanske duhovščine v deželi počasi prevlada krščanstvo.Vendar egipčanski kristjani, imenovani Kopti, počasi pridejo v navzkriž z uradno Bizantinsko cerkvijo in so čedalje bolj preganjani, sploh ko se leta 451 egiptovska koptska cerkev odcepi od uradne krščanske. Zato z veseljem sprejmejo nove zavojevalce, ki okoli 7.st.n.š. pridejo iz Arabije in širijo novo vero, islam.

Muslimansko obdobje

Ko Arabci prevzamejo oblast, postane Egipt provinca že takrat velikega Islamskega imperija. Egiptu vladajo najprej iz Damaska, kasneje pa Abasidi iz Bagdada. Leta 969 Egipt prevzamejo Fatimidi iz Tunizije. Severno od Memfisa zgradijo novo mesto, obdano z obzidjem, v mestu pa velike palače, mošeje in trge. Novo mesto imenujejo Al-Qahira, "Zmagovito". Kasneje Evropejci mesto imenujejo Cairo. Fatimidi vladajo komaj 200 let, ko v deželo pride Sirski general Salah ad-din al-Ayyubi. V mestu razširi obzidje in sezida trdnjavo, ki je danes znana kot Citadela. V arabskem svetu junak, ki je Jeruzalem ponovno vzel križarjem, pa v Egiptu ne vlada dolgo. Muslimani v Egipt kot sužnje pripeljejo Mameluke, ti pa za svoje zvesto delo dobijo zemljo in tudi svobodo. Do 13. stoletja se jih nabere toliko in postanejo tako močni, da prevzamejo oblast. Znani so kot odlični bojevniki in jezdeci. Nadaljujejo Saladinovo delo in križarje dokoncno preženejo iz svete dežele in zasedejo Jeruzalem in Damask. Njihov imperij se na severu razteza celo do Turčije. Na trgovanje uvedejo takse, posebej na svilo, parfume, začimbe in barve. Ves ta denar se steka tudi v Cairo in pod njihovo vladavino se mesto zelo poveča in postane eno najbogatejših na svetu. Okoli leta 1500 pa Mameluke porazijo Turki in zasedejo tudi Cairo. Sedaj Cairo ni več prestolnica Sredozemlja, ampak le še eno velikih mest, ki mu vlada Konstantinopel. Sredi 17. stoletja otomanski imperij počasi propada, v Egiptu se redno pojavlja kuga, ki še bolj ekonomsko slabi deželo.

Mošeja Mohammeda Alija v Cairu

Evropa in Egipt

Leta 1798 v Egipt pridejo Francozi pod Napoleonovim poveljstvom, v "Bitki pri piramidah" porazijo ostanke Mamelukov, vendar se v treh letih umaknejo zaradi porazov proti Britancem in vojne napovedi Otomanov. V deželo pride Mohammed Ali, ki kot poveljnik albanske vojske porazi Otomane. Ponovno vzpostavi red in izboljša gospodarstvo. Po njegovi smrti sledita še dva naslednika, nato pa na oblast pride Kediv Ismail. Odločen je, da modernizira Egipt. Ustanovi prvi poštni servis, podaljša železniško progo čez celo deželo. Njegov največji dosežek je pa otvoritev Sueškega kanala. Za ta projekt je šlo toliko denarja, da je dežela precej obubožala in je moral večino delnic Kanala prodati Angležem in Francozom. Vendar so dolgovi še vedno naraščali in Egipt jih ni mogel več plačevati. Takrat Britanija zasede Egipt pod pretvezo zaščite svojih interesov v Suezu. Na prestolu ostanejo kedivi, nasledniki Mohameda Alija, vendar imajo resnično oblast v rokah Britanci. Tako ostane do leta 1919, ko se začnejo upori. Ti ne prinesejo ničesar posebno novega, Britanci sicer priznajo neodvisnost Egipta, na prestolu je kralj Fuad I., vendar imajo glavna področja v rokah še vedno Britanci. Tako ostane do in tudi še po II. sv. vojni. Leta 1952 pa se začnejo nemiri, Egipčani hočejo polno neodvisnost in po polletnih uporih 23.julija skupina "Svobodni oficirji", ki jo vodi Gamal Abdel Nasser, prevzame oblast. Naslednje leto ukinejo monarhijo, leta 1956 pa razglasijo Egipt za republiko in Naser je izvoljen za prvega predsednika. Še istega leta se upre združenim silam Britancev, Francozov in Izraelcev in nacionalizira Sueški prekop. Po posredovanju ZN in ZDA se morajo zavezniki umakniti iz Egipta. Zlata doba Naserja se prekine leta 1967, ko Egipt hudo izgubi v 6-dnevni vojni z Izraelom. Naserjev naslednik postane Sadat, ki opusti Naserjevo socialno vladavino in spodubja privatna in mednarodna vlaganja v Egiptu. Leta 1973 naenkrat napade izraelske linije pri Suezu, posledica česar je podpis sporazuma v Camp Davidu. Takrat Egipt prizna državo Izrael, Izraelci pa se umaknejo iz Sinaja, ki spet pripade Egiptu. Zaradi tega sporazuma islamski ekstremisti Sadata ubijejo leta 1981, njegov naslednik pa postane Hosni Mubarak in je predsednik še danes. Egipt zaradi sporazuma z Izraelom še vedno vse arabske države kritizirajo, to prinese tudi nekaj islamističnih izgredov in terorističnih napadov (pobitje turistov v Luksorju, bombni napad v Sharm-el-Sheikh), vendar Egipt ostaja neka mirovna točka na Bližnjem Vzhodu.

Egipt - kratek zgodovinski pregled (1. del)

Arheološki ostanki kažejo, da so v krajih današnjega Egipta ob reki Nil nastajali zametki naselbin in kulture že pred letom 5000 pr.n.š., vendar o staroegipčanski civilizaciji govorimo predvsem v obdobju 3100 pr.n.š., pa nekako do leta 332 pr.n.š., ko si je Egipt kot samostojno državo podredil Aleksander Veliki. Potem so Egiptu kot faraoni vladali grški ptolomejski kralji.

Pred letom 5000 pr.n.š. je bila Sahara delno rodovitna zelena savana in v njej so živela nomadska plemena. Vendar so se vremenski pogoji zaostrovali, savana je postajala puščava in vedno več plemen se je naseljevalo ob Nilu, kjer so redne poplave zagotavljale rodovitnost zemlje ob Nilu.

Staroegipčansko obdobje lahko razdelimo v obdobja treh kraljestev in v vmesna obdobja. Ob Nilu je nastajalo čedalje več naselbin in med njimi je prihajalo do sporov. Naselja so se združila v dve vecji deželi, imenovani Zgornji in Spodnji Egipt. Kot prvega faraona arheologi navajajo Narmerja, ki je uspel združiti obe deželi pod eno vladavino okoli leta 3100 pr.n.š.

Obdobje Starega kraljestva (3100-2180 pr.n.š.)

Vsa oblast je bila zbrana v prvi prestolnici Memphis, locirani nekje na meji med Spodnjim in Zgornjim Egiptom, nekje na začetku Nilove delte, torej v bližini današnjega Kaira. Kraljestvo je bilo razdeljeno na 42 provinc, katerih bivši vladarji so sedaj postali guvernerji in faraonu plačevali davke V tem obdobju večinoma govorimo o faraonih iz dinastij III.-VI. Pomembnejši faraoni v tem času so Djoser, Snefer, Keops, Kefren in Mikerin.

Najbolj znane piramide (z leve Keopsova, Kefrenova, Mikerinova)

Prvo vmesno obdobje (2180-2030 pr.n.š.)

To obdobje označuje predvsem pomanjkanje gospodarske in politične moči faraonov. Do tega so privedle reforme faraona Userkhafa, ki so zelo oslabile centralno vladavino, obenem pa so prišla še sušna obdobja in zavladala je lakota. V Spodnjem Egiptu je linija novih rivalskih kraljev prevzela oblast in okoli leta 2055 pr.n.š. so premagali dotedanje vladarje in spet združili obe deželi.

Srednje kraljestvo (2030-1640 pr.n.š.)

Ker je nova linija vladarjev izvirala iz Teb (današnji Luksor), so prestolnico preselili tja. Prvi del obdobja zaznamujejo redki vojaški pohodi v Libijo in Nubijo, ki se je v krizi prvega vmesnega obdobja odcepila od Egipta. Proti koncu obdobja pa spet nastane kriza, Nil spet premalo poplavlja in Egipt gospodarsko stagnira. Aziati, ki jih je faraon Amenemhat III privabil kot delavce za gradnjo spomenikov, počasi pridobivajo moč. Imenujejo se Hiksi.

Drugo vmesno obdobje

V deželi vlada nered, Hiksi pridobijo moč, in njihovi vladarji spet v Memfisu vladajo državi kot XV. in XVI. dinastija. Potomci pravih vladarjev v Tebah razglasijo neodvisnost in pocasi izrinejo Hikse iz Egipta. Do konca obdobja ponovno vzpostavijo red v deželi Nubiji in Kanaanu.

Novo kraljestvo (1550-1070 pr.n.š.)

To obdobje se smatra kot zlata doba Egipta. Glavno mesto so zopet Tebe, v obdobju pa vlada nekaj zelo sposobnih faraonov, ki svojo oblast širijo tudi v sosednje dežele. To prinaša velike dohodke, ki jih uporablijo za gradnjo velikih objektov (Karnak, Abum Simbel). Glavno božanstvo do takrat je bil sončni bog Ra, v Tebah pa so častili Amuna in zaradi politilčnih razlogov je novo glavno božanstvo postalo Amun-Ra. Amunu zgradijo ogromni tempelj Karnak, faraoni pa sebi na zahodnem bregu Nila gradijo grobnice v dolini kraljev. Faraon Ehnaton (okoli 1350 pr.n.š) začne pravo malo revolucijo, ko uvede monoteizem-enoboštvo, zgradi novo mesto in prestolnico preseli tja. Obstaja samo en bog - Aton, in on je njegov sin. Takratna duhovšcina se je temu upirala in po nekje 17 letih za sovladarja vzame Smenkhkare, za katerega pravijo, da je bila v bistvu Ehnatonova žena Nefertiti. Njeno vladanje je namenjeno predvsem umiritvi razmer, ponovno se uvede politeizem. Ehnaton kmalu umre in nekaj mesecev za njim se Smenkhare. Oblast prevzame mladi faraon Tutankhaton, ki prevzame ime Tutankamon. Vlada kratkih 9 let in umre še kot najstnik. Za njim prestol prevzame Ay, ki se poroči s Tutankamonovo vdovo, vendar umre v le nekaj letih. Za njim je na prestolu Tutankamonov general, Horemheb in pod njegovo vlado Egipt počasi spet pridobi stabilnost in moč. Ko umre brez naslednika, na oblast pride njegov general Paramessu, ki prevzame ime Ramzes. Začne se 19. dinastija faraonov. V tej dinastiji je verjetno najbolj znan vladar Ramzes II, ki vlada celih 66 let. Najbolj znan je po gradnji velikih spomenikov sebi in svoji najljubši ženi (Abu Simbel - tempelj Ramzesa II in njegove žene Nefertari) ter predvsem po velikem številu žena in otrok (okoli 35 žena in okoli 150 otrok, katerih je veliko preživel). Omembe vreden je še Ramzes III., ki je zmagal v dveh večjih vojnah z Libijci in "ljudmi z morja". Iz obdobja njegovega vladanja je znana tudi prva delavska stavka, ko za delavce v grobnicah niso mogli zagotoviti hrane. Hrane primanjkuje, in naslednji vladarji niso mogli obdržati stabilnosti dežele.

Tretje vmesno obdobje in pozno obdobje (1070-323 pr.n.š.)

Egipt je šibek, spet razdeljen na severni in južni del, v katerem vlada visoka duhovščina. Na zahodu v državo vdrejo Libijci, vendar je dežela okoli 747 pr.n.š. združena pod vladavino Nubijcev, ki vladajo kot XXV.dinastija. Pozno obdobje se začne z vpadom Asircev okoli 669 pr.n.š., ki prevzamejo oblast, do invazije Perzijcev okoli 525 pr.n.š. Njihova vladavina traja okroglih 200 let s kratkim presledkom, nato pa leta 323 pr.n.š. deželo "osvobodi" Aleksander Veliki Makedonski.

Staroegipčanska mitologija

Staroegipčanska mitologija je bila kompleksen skupek verovanj v različna božanstva, ki so originalno izvirala v naravi, predvsem v povezavi z Nilom in soncem. Vsako področje, kjer je živelo več ljudi, je s časom bolj častilo določena "lokalna" božanstva in jim izoblikovalo bolj kompleksne lastnosti in osebnosti, glavni bogovi so bili večinoma bogovi sonca. O teh lokalnih božanstvih je nastalo več mitov in legend, ki so se v različnih krajih po Egiptu tudi razlikovala med seboj. Že same legende o nastanku sveta so imeli več različic. Egipt je bil takrat (staro kraljestvo, okoli 2700 let pr.n.š) razdeljen na tri večja verska središča (Heliopolis, Memfis in Hermopolis) in vsako središče je imelo svojo razlago o nastanku sveta. Iz tega časa tudi izvirajo najpomembnejša egipčanska božanstva. Nekatera so si izmislili sami, nekatera so oblikovali po podobnih bogovih iz drugih, še starejših ljudstev.

V tem času najbolj razširjena teorija o nastanku sveta je nastala v Heliopolisu pravi, da na začetku ni bilo ničesar, razen morja kaosa. Potem se je Atum (stvarniški del boga sonca) z močjo misli materializiral, kihnil in tako ustvaril Šuja (bog zraka) in Tefnut (boginjo vlage). Potem je povzročil osušenje morja in v deželo priklical rastline in živali. Šu in Tefnut sta se spojila in iz njiju sta izšla Geb (zemlja) in Nut (nebo). Iz njune zveze pa so nastali bogovi Oziris, Izida, Seth in Neftis.

Ostali dve verski svetišči sta imeli svoji različici nastanka, v Memfisu so trdili, da je Pta, prvotni bog Memfisu zaplodil Naunet in bil tudi oče njenega sina Atuma. Tako naj bi bil začetnik njihov bog in ne Atum. V času Srednjega kraljestva pa sta nastali še verski središči v Tebah in otoku Elefantine, spet s svojimi teorijami o nastanku.

O Ozirisu in Izidi je v času Novega kraljestva nastal tudi en bolj znanih in uveljavljenih mitov. Zgodba pravi, da je bil Oziris zelo uspešen in priljubljen kralj, ki je Egipčane učil kako obdelovati zemljo, kako častiti bogove in nasplošno kako živeti. Poročen je bil s svojo sestro Izido, ki je bila kraljica magije. Ozirisova priljubljenost pa ni bila po godu njegovemu bratu Sethu, zato je naredil lesen sarkofag po Ozirisovih merah. Na neki zabavi je predlagal, da udeleženci poskusijo zlesti v sarkofag, kar pa ni uspelo nikomur, razen Ozirisu. Ko je zlezel v sarkofag, se je ta zaprl in zaklenil. Seth je sarkofag porinil v vode Nila. Ko so Ozirisa nekaj časa pogrešali in o njem ni bilo glasu, je Seth prevzel njegovo mesto kot kralj. Izida pa je čutila, da nekaj ni prav in je dolga leta iskala Ozirisa in njegovo truplo nazadnje tudi našla. Pokopala ga je v puščavi. Seth pa je nekako našel njegov grob, se razjezil in Ozirisovo truplo razsekal na 13 kosov in jih raztrosil po celem Egiptu. Izida je ponovno iskala Ozirisove kose in vse razen enega tudi našla. Zadnji kos, njegov penis pa je potonil v Nilu in pojedla ga je riba. Zato so ribe za Egipčane nečiste živali. Kot boginja magije je Izida s svojimi sposobnostmi zbrane kose Ozirisa (penis je nadomestila s falusom iz zlata) sestavila in Ozirisa oživila. Vendar ta ni mogel živeti dlje kot eno noč in v tej noči sta spočela sina, Horusa. Naslednji dan je bil Oziris spet mrtev, Izida ga je pokopala v puščavi in postal je bog podzemlja.

Nekaj pomembnejših bogov:
Amun: bog sonca, lokalno božanstvo v Tebah

Anubis: bog balzamiranja s šakalovo glavo

Atum: ustvarjalni del boga sonca

Geb: bog zemlje

Hator: boginja ljubezni, zabave in lepote

Horus: bog s sokoljo glavo, ki so ga močno povezovali s faraoni

Izis (Izida): boginja magije

Khepri: sončni bog kot skarabej

Mat: boginja resnice in univerzalnega ravnotežja

Neptis: skupaj z Izido varovalka mrtvih

Nut: boginja neba

Oziris: bog podzemlja

Ptah (Pta): bog ustvarjalec in bog obrtništva

Ra: sončni bog

Sekhmet (Sekmet): boginja uničenja, z glavo levinje

Seth (Set): bog kaosa

Shu (Šu): bog zraka

Tefnut: boginja vlažnosti

Thoth: bog modrosti, z glavo ibisa

Wadjet: boginja Spodnjega Egipta, v obliki kobre

Egipt

Pa začnimo z nekaj demografije, da si bomo lažje predstavljali razmere v tej zanimivi deželi.

Egipt se nahaja v severovzhodnem kotu Afrike, na severu ga omejuje Sredozemsko morje, na vzhodu pa Rdeče morje. Na zahodu meji na Libijo, na jugu na Sudan, na vzhodu pa na Izrael. Več kot 90 odstotkov države je puščava in velika večina (96%) 80-milijonskega prebivalstva živi ob reki Nil in njeni delti. To so med najgosteje naseljenimi področji na svetu, z nad 1500 prebivalci na kvadratni km. Ostali živijo v nekaj oazah sredi puščave, ali pa na Sinajskem polotoku. To so predvsem razna beduinska plemena, ki se niti nimajo za prave Egipčane, ampak se bolj prištevajo k arabskim plemenom.

Slovenci za obisk potrebujemo vizo, ki si jo lahko priskrbimo vnaprej na veleposlaništvu v
Budimpešti, lahko pa tudi ob prihodu na kraju samem (pristanišča, letališča v Cairu, Hurghadi ali Luxorju). Oba tipa vize (single-visit ali multiple-entry) veljata za obdobje enega meseca, multiple-entry dopušča v tem času trikratni odhod/prihod v državo. Na Sinaju se da dobiti tudi posebno vizo, ki velja samo za Sinajski polotok (v Tabi, Sharm-el-Sheiku ali Nuweibi), velja pa le dva tedna in je omejena na obalni predel in področje samostana sv.Katarine.

Kar se tiče vere, je nekje 94% prebivalstva sunitskih muslimanov, ostali so večinoma koptski kristjani. Da je Egipt muslimanska država, se odraža že na prvi pogled. Dekleta in žene se že od malega pokrivajo z rutami, do kake mere (odkrit obraz, zakrit spodnji del obraza, zakrit cel obraz razen ozke reže za oči) je pa odvisno od tradicije v družini. V zadnjih letih veliko deklet nadaljuje šolanje na srednjih šolah in univerzah in živijo bolj moderno življenje. Kljub temu, da Egipt velja za najbolj liberalno med muslimanskimi državami, je treba spoštovati tradicijo in ne pretiravati z oblačenjem, popivanjem in obnašanjem, ki bi lahko žalilo muslimanske vrednote. V marsikaterih verskih objektih bodo od vas zahtevali, da pokrijete gole roke, ramena, noge nad koleni ipd. V ta namen imajo že vnaprej pripravljena ogrinjala ali rjuhe.

Egipčani govorijo arabsko, vendar večina ljudi, ki imajo opravka s turisti, zna nekaj angleščine, nemščine, francoščine, po nekaj minutah po potrebi tudi slovenščine. :) Občutek za jezike imajo izreden.

Denarna enota je egipčanski funt, menjalno razmerje okoli 7,9 funtov za euro. Manjša enota so piastri (1/100 funta), vendar v realnem življenju skoraj niso v uporabi.

Prvi post

Hello, world!

Pa začnimo, najprej malo za ogrevanje.

Pisanje bloga. Ja? Ne? Sem kar nekaj časa okleval, preden sem popustil. In popustil sem predvsem z namenom, da zapišem nekaj vtisov in objavim nekaj slik, preden pozabim in čas odnese vtise enega najboljših potovanj doslej.

Pa naj bo za prvič dovolj.