Egipt - kratek zgodovinski pregled (1. del)

Arheološki ostanki kažejo, da so v krajih današnjega Egipta ob reki Nil nastajali zametki naselbin in kulture že pred letom 5000 pr.n.š., vendar o staroegipčanski civilizaciji govorimo predvsem v obdobju 3100 pr.n.š., pa nekako do leta 332 pr.n.š., ko si je Egipt kot samostojno državo podredil Aleksander Veliki. Potem so Egiptu kot faraoni vladali grški ptolomejski kralji.

Pred letom 5000 pr.n.š. je bila Sahara delno rodovitna zelena savana in v njej so živela nomadska plemena. Vendar so se vremenski pogoji zaostrovali, savana je postajala puščava in vedno več plemen se je naseljevalo ob Nilu, kjer so redne poplave zagotavljale rodovitnost zemlje ob Nilu.

Staroegipčansko obdobje lahko razdelimo v obdobja treh kraljestev in v vmesna obdobja. Ob Nilu je nastajalo čedalje več naselbin in med njimi je prihajalo do sporov. Naselja so se združila v dve vecji deželi, imenovani Zgornji in Spodnji Egipt. Kot prvega faraona arheologi navajajo Narmerja, ki je uspel združiti obe deželi pod eno vladavino okoli leta 3100 pr.n.š.

Obdobje Starega kraljestva (3100-2180 pr.n.š.)

Vsa oblast je bila zbrana v prvi prestolnici Memphis, locirani nekje na meji med Spodnjim in Zgornjim Egiptom, nekje na začetku Nilove delte, torej v bližini današnjega Kaira. Kraljestvo je bilo razdeljeno na 42 provinc, katerih bivši vladarji so sedaj postali guvernerji in faraonu plačevali davke V tem obdobju večinoma govorimo o faraonih iz dinastij III.-VI. Pomembnejši faraoni v tem času so Djoser, Snefer, Keops, Kefren in Mikerin.

Najbolj znane piramide (z leve Keopsova, Kefrenova, Mikerinova)

Prvo vmesno obdobje (2180-2030 pr.n.š.)

To obdobje označuje predvsem pomanjkanje gospodarske in politične moči faraonov. Do tega so privedle reforme faraona Userkhafa, ki so zelo oslabile centralno vladavino, obenem pa so prišla še sušna obdobja in zavladala je lakota. V Spodnjem Egiptu je linija novih rivalskih kraljev prevzela oblast in okoli leta 2055 pr.n.š. so premagali dotedanje vladarje in spet združili obe deželi.

Srednje kraljestvo (2030-1640 pr.n.š.)

Ker je nova linija vladarjev izvirala iz Teb (današnji Luksor), so prestolnico preselili tja. Prvi del obdobja zaznamujejo redki vojaški pohodi v Libijo in Nubijo, ki se je v krizi prvega vmesnega obdobja odcepila od Egipta. Proti koncu obdobja pa spet nastane kriza, Nil spet premalo poplavlja in Egipt gospodarsko stagnira. Aziati, ki jih je faraon Amenemhat III privabil kot delavce za gradnjo spomenikov, počasi pridobivajo moč. Imenujejo se Hiksi.

Drugo vmesno obdobje

V deželi vlada nered, Hiksi pridobijo moč, in njihovi vladarji spet v Memfisu vladajo državi kot XV. in XVI. dinastija. Potomci pravih vladarjev v Tebah razglasijo neodvisnost in pocasi izrinejo Hikse iz Egipta. Do konca obdobja ponovno vzpostavijo red v deželi Nubiji in Kanaanu.

Novo kraljestvo (1550-1070 pr.n.š.)

To obdobje se smatra kot zlata doba Egipta. Glavno mesto so zopet Tebe, v obdobju pa vlada nekaj zelo sposobnih faraonov, ki svojo oblast širijo tudi v sosednje dežele. To prinaša velike dohodke, ki jih uporablijo za gradnjo velikih objektov (Karnak, Abum Simbel). Glavno božanstvo do takrat je bil sončni bog Ra, v Tebah pa so častili Amuna in zaradi politilčnih razlogov je novo glavno božanstvo postalo Amun-Ra. Amunu zgradijo ogromni tempelj Karnak, faraoni pa sebi na zahodnem bregu Nila gradijo grobnice v dolini kraljev. Faraon Ehnaton (okoli 1350 pr.n.š) začne pravo malo revolucijo, ko uvede monoteizem-enoboštvo, zgradi novo mesto in prestolnico preseli tja. Obstaja samo en bog - Aton, in on je njegov sin. Takratna duhovšcina se je temu upirala in po nekje 17 letih za sovladarja vzame Smenkhkare, za katerega pravijo, da je bila v bistvu Ehnatonova žena Nefertiti. Njeno vladanje je namenjeno predvsem umiritvi razmer, ponovno se uvede politeizem. Ehnaton kmalu umre in nekaj mesecev za njim se Smenkhare. Oblast prevzame mladi faraon Tutankhaton, ki prevzame ime Tutankamon. Vlada kratkih 9 let in umre še kot najstnik. Za njim prestol prevzame Ay, ki se poroči s Tutankamonovo vdovo, vendar umre v le nekaj letih. Za njim je na prestolu Tutankamonov general, Horemheb in pod njegovo vlado Egipt počasi spet pridobi stabilnost in moč. Ko umre brez naslednika, na oblast pride njegov general Paramessu, ki prevzame ime Ramzes. Začne se 19. dinastija faraonov. V tej dinastiji je verjetno najbolj znan vladar Ramzes II, ki vlada celih 66 let. Najbolj znan je po gradnji velikih spomenikov sebi in svoji najljubši ženi (Abu Simbel - tempelj Ramzesa II in njegove žene Nefertari) ter predvsem po velikem številu žena in otrok (okoli 35 žena in okoli 150 otrok, katerih je veliko preživel). Omembe vreden je še Ramzes III., ki je zmagal v dveh večjih vojnah z Libijci in "ljudmi z morja". Iz obdobja njegovega vladanja je znana tudi prva delavska stavka, ko za delavce v grobnicah niso mogli zagotoviti hrane. Hrane primanjkuje, in naslednji vladarji niso mogli obdržati stabilnosti dežele.

Tretje vmesno obdobje in pozno obdobje (1070-323 pr.n.š.)

Egipt je šibek, spet razdeljen na severni in južni del, v katerem vlada visoka duhovščina. Na zahodu v državo vdrejo Libijci, vendar je dežela okoli 747 pr.n.š. združena pod vladavino Nubijcev, ki vladajo kot XXV.dinastija. Pozno obdobje se začne z vpadom Asircev okoli 669 pr.n.š., ki prevzamejo oblast, do invazije Perzijcev okoli 525 pr.n.š. Njihova vladavina traja okroglih 200 let s kratkim presledkom, nato pa leta 323 pr.n.š. deželo "osvobodi" Aleksander Veliki Makedonski.