Egipt - kratek zgodovinski pregled (2. del)

Ptolomejsko obdobje

Aleksander Veliki je v Egiptu sprejet kot odrešitelj. Odpravi se na romanje v Amunovo preročišče v Oazi Siwa. Tam mu je prerokovano, da je božji (Amunov) sin in kot tak prevzame oblast v Egiptu. Zgradi novo mesto Aleksandrijo kot prestolnico. Kmalu odide na osvajanja v Perzijo in se v Egipt ne vrne več. Po njegovi smrti se vname boj med njegovimi generali, vlada Perdikas kot regent namesto Aleksandrovega polbrata in kasneje Aleksandrovega sina. Ker vlada velikemu področju, za guvernerja Egipta nastavi Ptolomeja, ki pa kmalu prevzame oblast v svoje roke in leta 321 pr.n.š. tudi obrani Egipt pred Perdikasovim napadom. Naslednjih 300 let vladajo njegovi potomci, ki se tudi oblačijo in obnašajo kot pravi Egipcani.

Rimsko obdobje

Po porazu vojske zadnje Ptolomejske faraonke Kleopatre VII in Marka Antonija leta 30 pr.n.š., Egipt postane provinca Rimskega cesarstva. Cesarstvu služi predvsem kot žitnica. Ob razpadu Rimskega cesarstva in zatonu visoke egipčanske duhovščine v deželi počasi prevlada krščanstvo.Vendar egipčanski kristjani, imenovani Kopti, počasi pridejo v navzkriž z uradno Bizantinsko cerkvijo in so čedalje bolj preganjani, sploh ko se leta 451 egiptovska koptska cerkev odcepi od uradne krščanske. Zato z veseljem sprejmejo nove zavojevalce, ki okoli 7.st.n.š. pridejo iz Arabije in širijo novo vero, islam.

Muslimansko obdobje

Ko Arabci prevzamejo oblast, postane Egipt provinca že takrat velikega Islamskega imperija. Egiptu vladajo najprej iz Damaska, kasneje pa Abasidi iz Bagdada. Leta 969 Egipt prevzamejo Fatimidi iz Tunizije. Severno od Memfisa zgradijo novo mesto, obdano z obzidjem, v mestu pa velike palače, mošeje in trge. Novo mesto imenujejo Al-Qahira, "Zmagovito". Kasneje Evropejci mesto imenujejo Cairo. Fatimidi vladajo komaj 200 let, ko v deželo pride Sirski general Salah ad-din al-Ayyubi. V mestu razširi obzidje in sezida trdnjavo, ki je danes znana kot Citadela. V arabskem svetu junak, ki je Jeruzalem ponovno vzel križarjem, pa v Egiptu ne vlada dolgo. Muslimani v Egipt kot sužnje pripeljejo Mameluke, ti pa za svoje zvesto delo dobijo zemljo in tudi svobodo. Do 13. stoletja se jih nabere toliko in postanejo tako močni, da prevzamejo oblast. Znani so kot odlični bojevniki in jezdeci. Nadaljujejo Saladinovo delo in križarje dokoncno preženejo iz svete dežele in zasedejo Jeruzalem in Damask. Njihov imperij se na severu razteza celo do Turčije. Na trgovanje uvedejo takse, posebej na svilo, parfume, začimbe in barve. Ves ta denar se steka tudi v Cairo in pod njihovo vladavino se mesto zelo poveča in postane eno najbogatejših na svetu. Okoli leta 1500 pa Mameluke porazijo Turki in zasedejo tudi Cairo. Sedaj Cairo ni več prestolnica Sredozemlja, ampak le še eno velikih mest, ki mu vlada Konstantinopel. Sredi 17. stoletja otomanski imperij počasi propada, v Egiptu se redno pojavlja kuga, ki še bolj ekonomsko slabi deželo.

Mošeja Mohammeda Alija v Cairu

Evropa in Egipt

Leta 1798 v Egipt pridejo Francozi pod Napoleonovim poveljstvom, v "Bitki pri piramidah" porazijo ostanke Mamelukov, vendar se v treh letih umaknejo zaradi porazov proti Britancem in vojne napovedi Otomanov. V deželo pride Mohammed Ali, ki kot poveljnik albanske vojske porazi Otomane. Ponovno vzpostavi red in izboljša gospodarstvo. Po njegovi smrti sledita še dva naslednika, nato pa na oblast pride Kediv Ismail. Odločen je, da modernizira Egipt. Ustanovi prvi poštni servis, podaljša železniško progo čez celo deželo. Njegov največji dosežek je pa otvoritev Sueškega kanala. Za ta projekt je šlo toliko denarja, da je dežela precej obubožala in je moral večino delnic Kanala prodati Angležem in Francozom. Vendar so dolgovi še vedno naraščali in Egipt jih ni mogel več plačevati. Takrat Britanija zasede Egipt pod pretvezo zaščite svojih interesov v Suezu. Na prestolu ostanejo kedivi, nasledniki Mohameda Alija, vendar imajo resnično oblast v rokah Britanci. Tako ostane do leta 1919, ko se začnejo upori. Ti ne prinesejo ničesar posebno novega, Britanci sicer priznajo neodvisnost Egipta, na prestolu je kralj Fuad I., vendar imajo glavna področja v rokah še vedno Britanci. Tako ostane do in tudi še po II. sv. vojni. Leta 1952 pa se začnejo nemiri, Egipčani hočejo polno neodvisnost in po polletnih uporih 23.julija skupina "Svobodni oficirji", ki jo vodi Gamal Abdel Nasser, prevzame oblast. Naslednje leto ukinejo monarhijo, leta 1956 pa razglasijo Egipt za republiko in Naser je izvoljen za prvega predsednika. Še istega leta se upre združenim silam Britancev, Francozov in Izraelcev in nacionalizira Sueški prekop. Po posredovanju ZN in ZDA se morajo zavezniki umakniti iz Egipta. Zlata doba Naserja se prekine leta 1967, ko Egipt hudo izgubi v 6-dnevni vojni z Izraelom. Naserjev naslednik postane Sadat, ki opusti Naserjevo socialno vladavino in spodubja privatna in mednarodna vlaganja v Egiptu. Leta 1973 naenkrat napade izraelske linije pri Suezu, posledica česar je podpis sporazuma v Camp Davidu. Takrat Egipt prizna državo Izrael, Izraelci pa se umaknejo iz Sinaja, ki spet pripade Egiptu. Zaradi tega sporazuma islamski ekstremisti Sadata ubijejo leta 1981, njegov naslednik pa postane Hosni Mubarak in je predsednik še danes. Egipt zaradi sporazuma z Izraelom še vedno vse arabske države kritizirajo, to prinese tudi nekaj islamističnih izgredov in terorističnih napadov (pobitje turistov v Luksorju, bombni napad v Sharm-el-Sheikh), vendar Egipt ostaja neka mirovna točka na Bližnjem Vzhodu.